Ne le v Sloveniji ampak tudi v večjem delu srednjeevropskega področja se je med drugo polovico 18. In drugo polovico 19. stoletja razvilo izdelovanje slik na steklu, ki je glede števila in obsega dobilo značaj množične likovne kulture in s tem množičnega likovnega okusa zlasti še v podeželjskih in trških okoljih.
Izdelovanje slik na steklu je bila zares množično organizirana proizvodnja, ki je zajemala celotne vasi, ki so na trg pošiljale veliko število, prave serije in kolekcije slik na steklu oz. motivov ki so bili naslikani na hrbtni ali nasprotni strani stekla. Izdelovanje teh slik bi lahko uvrstili v dve skupini, gledano z vidika Slovenije in naše ustvarjalnosti. Najprej so bile tu slike, ki so kot del splošnega srednjeevropskega okusa prihajale k nam s pomočjo popotnih prodajalcev. Največji delež pri nas predstavljajo slike, ki so bile narejene v vaseh Sandl (severna Austrija) in Buchers (Češka). Drugo skupino predstavljajo domače slikarske in podobarske delavnice, ki so izdelovale te slike na steklu. Slednjih je bilo največ na Gorenjskem in Tolminskem.
Poglavitna tehnologija slikanja na steklo je povezana z uporabo pigmentov, jajčne tempere in olj. Slikanje na steklu pozna tudi uporabo pozlate z lističi in najrazličnejše prelive, ki so omogočali plastični izraz upodobljenega. Pri tem moramo poudariti da je celotno produkcijo slik na steklu spremljalo zavestno poudarjanje določenih zakonitosti, zlasti motivnih in barvnih. Vse to so slikarji tistega časa obvladovali s tako rekoč *serijskimi* likovnimi postopki in učinki, ki jih predstavljajo prelivi, senčenja in splošna motivna hierarhaičnost ter s tem ritmičnost slikanja.
Slikarji in slikarke, ki so izdelovali slike na steklu, so podobo naslikali na zadnji strani stekla in sicer v negativu s pomočjo podložene risbe na kartonu. To je omogočalo neskončno ponavljanje motivov, hkrati pa, večinoma anonimne slikarje izurilo v izvrstno obvladovanje risbe in kontur podob, ki so jih potem zapolnili z ustreznimi barvnimi ploskvami.
Izdelovati replike pomeni ponavljati zgodovinski spomin.
Motivni svet slik na steklu je bil verski, torej upodobitve svetnikov , božiča in drugih praznikov, zakramentov in podobno. Pri tem so posamezne podobarske delavnice razvile svojo razpoznavnost in sicer tako po motivih, še posebej pa z načinom slikanja in barvno podobo.
Slike na steklu so krasile stene v kotu glavnega bivalnega prostora, ki mu na slovenskem podeželju še danes najpogosteje pravijo *hiša* ali *izba*. Nad mizo je bilo v kotu razpelo z Kristusom, levo in desno od njega pa so obesili slike na steklu, ki so v temnem prostoru, osvetljenim z lesenimi trskami, svečami, kasneje z petrolejkami , s svojo gladko površinskostjo, predvsem pa z živopisno barvno podobo delovale kot svojevrstna kulisa in pripoved na stenah osrednjega bivalnega prostora, kjer se je pretežno odvijalo vse družinsko življenje.
V naši družini Jurjevič smo se iz osebnega zanimanja za to sestavino naše dediščine začeli poglabljati v številne podrobnosti slikanja na steklo. Čeprav slike delujejo izredno likovno čisto in enostavno, je njihov način slikanja povezan z številnimi tehnološkimi in rokodelskimi spretnostmi in znanji. Potrebna so tudi določena posebna orodja in slikarske naprave, ki omogočajo izdelovanje posameznih izraznih načinov. Skozi odkrivanje pestre palete slik na steklo, ki jih hranijo na Slovenskem v muzejih in zasebnih zbirkah smo spoznali motive, ki jih lahko zasledite v naši ponudbi slik na steklo.
